Javne raziskovalne organizacije (JRO), kakor jih opredeljuje veljavna zakonodaja, so osebe javnega prava, katerih ustanovitelj je RS ali druga z zakonom pooblaščena oseba javnega prava in ki izpolnjujejo pogoje za izvajanje raziskovalne in razvojne dejavnosti. Med JRO tako spadajo javni raziskovalni in infrastrukturni zavodi ter visokošolski zavodi, ki jih je ustanovila RS (ali druga z zakonom pooblaščena oseba javnega prava). Javno službo na področju raziskovalne in razvojne dejavnosti po veljavni zakonodaji sicer poleg JRO na podlagi podeljene koncesije v obliki raziskovalnih programov izvajajo tudi programske skupine pri pravnih osebah javnega in zasebnega prava. Za potrebe tega dokumenta se kot JRO štejejo tudi ti izvajalci.
JRO so kot glavne nosilke raziskovalne dejavnosti v središču raziskovalno-inovacijskega sistema, ki se hitro razvija in spreminja. Kljub vsemu je tudi v spreminjajočih se okoliščinah treba zagotoviti čim boljše možnosti za delo JRO. Njihovo učinkovito delovanje in uspešnost pri uresničevanju raziskovalnega poslanstva določa izid celotnega raziskovalnega in inovacijskega sistema. Slednji jim mora zato zagotavljati večjo avtonomnost (upravljavsko, finančno in raziskovalno), same pa morajo nositi družbeno odgovornost za prenos znanstvenih odkritij v družbo in njene podsisteme.
Odlična znanost je eden od temeljev inovativne družbe znanja. Razvoj odlične znanosti prvenstveno sloni na temeljnih napredkih znanosti na in sega prek meja obstoječega vedenja. K temeljnim napredkom znanosti vodijo le raziskave, ki niso obremenjene z vnaprej postavljenimi prioritetami in temeljijo le na prvobitni vedoželjnosti raziskovalcev. Zato se mora ta del znanosti odvijati v avtonomnih raziskovalnih organizacijah, kjer je edini kriterij za ocenjevanje znanstvenega dela globalno primerljiva odličnost. Univerze in inštituti samostojno razvijajo področja, v katerih lahko dosegajo najodličnejše prebojne rezultate in s tem prispevajo pomemben del k svetovni zakladnici znanja.
Pomembne spremembe v inovacijskem sistemu se kažejo v organizaciji raziskovalno-razvojne dejavnosti v gospodarstvu, kjer tradicionalne raziskovalne oddelke nadomeščajo strokovnjaki, ki so s svojo razvojno in inovacijsko dejavnostjo bliže trgu. To pa vnaša velike spremembe na raziskovalno področje v javnem sektorju, saj se širi raziskovalno-razvojno sodelovanje med podjetji in med poslovnim in javnim sektorjem. Po drugi strani močno narašča internacionalizacija/globalizacija raziskav in razvoja, pri čemer sta domači in evropski javni raziskovalni prostor vedno bolj izpostavljena mednarodni konkurenci, zato se bosta morala prilagoditi in usposobiti za nove razmere ter ohraniti privlačnost za poslovni sektor. Večata se mobilnost raziskovalcev, študentov in profesorjev ter konkurenca pri pridobivanju najboljših med njimi. Razvija se mednarodni trg visokošolskega izobraževanja, h kateremu vse bolj prispevajo mednarodni sistemi za ovrednotenje in preverjanje kakovosti. Industrija, storitveni sektor in drugi uporabniki znanja potrebujejo novo znanje in spretnosti, vseživljenjsko učenje in izobraževanje na delovnem mestu pa postajata čedalje pomembnejša sestavna dela raziskovalnega in inovacijskega sistema.
Vsi ti procesi, ki v raziskovalno-inovacijskem sistemu potekajo po svetu in Sloveniji, zahtevajo sodobnim tokovom prilagojeno delo in organiziranost v javnem raziskovalnem sektorju.
Sloveniji je po osamosvojitvi in med tranzicijo uspelo ohraniti dokajšnjo stabilnost javnega raziskovalno-razvojnega sektorja, in to kljub prestrukturiranju gospodarstva, v katerem so velika podjetja, ki so po osamosvojitvi izgubila velik del trga, zapirala ali zmanjševala svoje raziskovalno-razvojne oddelke. Večinoma so povečana sredstva države za raziskave in razvoj na začetku devetdesetih let nadomestila zmanjšanje vlaganja gospodarstva v navedeni dejavnosti in omogočila ohranitev visoke ravni znanstvene produkcije. Posledica prenosa raziskovalno-razvojnega težišča iz poslovne v javno raziskovalno sfero je bila preusmeritev k temeljnim raziskavam. Zato je sodelovanje z javnim sektorjem kljub ponovni rasti vlaganja poslovnega sektorja v raziskave in razvoj v preteklih letih ostalo na precej nizki ravni.
Pri tem so posebnost slovenskega raziskovalno-razvojnega prostora majhne razlike v raziskovalno-razvojni dejavnosti na visokošolskih in javnih raziskovalnih zavodih (JRZ). Sodelovanje JRZ z uporabniki je le za malenkost večje kakor v visokošolskem sektorju. V letu 2008 je bil na primer delež domačega poslovnega sektorja v financiranju raziskav visokošolskega sektorja 10,1-odstotni, delež pri raziskavah državnega sektorja pa 12,7-odstotni. To povzroča podvajanje vsebin, slabo sodelovanje med raziskovalci na različnih institucijah in razdrobljenost raziskovalno-razvojnega prostora.
Po drugi strani pa JRO ne morejo ustrezno slediti globalnim procesom in se strateško razvijati, saj jim to otežuje trenutni sistem financiranja raziskovalnih skupin. Težišče odločanja o razvoju je na ravni osnovne celice raziskovanja, kar je programska skupina, in ne na ravni posamezne institucije, ki bi upravljala svojo celotno zmogljivost. Po testni metodologiji OECD je delež institucionalnega financiranja v celotnih javnih sredstvih JRO 22,2 %, kar je najnižji delež med 13 državami, zajetimi v študiji OECD. Trenutni delovnopravni položaj raziskovalcev in raziskovalk v JRO kot javnih uslužbencev po zakonih, ki urejajo sistem javnih uslužbencev in sistem plač v javnem sektorju, ne omogoča razvoja odličnega raziskovalnega in razvojnega sistema.
Možnost zaposlitve raziskovalcev zunaj delovnopravnega statusa javnih uslužbencev bi v institucije pritegnila (tudi tuje) vrhunske strokovnjake in motivirala uslužbence z metodami, ki so značilne za gospodarstvo, s čimer bo institucija laže izpolnjevala svoje razvojne cilje. Hkrati bi možnost izstopa iz sistema javnih uslužbencev odpravila anomalije, ki jih ta sistem, ne da bi predvidel različne sektorsko profilirane okoliščine, prinaša posebni skupini znanstvenikov.
Za spremljanje raziskovalne odličnosti se navadno uporabljajo podatki o številu objav, številu citatov, številu visoko citiranih objav, faktorju vpliva in številu patentnih prijav pri izbranih patentnih uradih. Slovenija je v obdobju 2004–2008 s 5.840 objavami na milijon prebivalcev v revijah, indeksiranih v bibliografskih zbirkah ISI, po tem kriteriju dosegla 155 % povprečja EU, kar pomeni 7. mesto v EU. Po številu citatov na milijon prebivalcev smo v istem obdobju z 18.062 citati na milijon prebivalcev na 13. mestu v EU in dosegamo 95 % povprečja EU. Po faktorju vpliva, ki pomeni povprečno število citatov na objavo, smo s 3,09 pri 61 % povprečja EU na 22. mestu v EU, kar kaže na povprečno sorazmerno majhno odmevnost objav slovenskih avtorjev. Z 62 visoko citiranimi objavami na milijon prebivalcev v obdobju 1998–2008 je Slovenija dosegla 151 % povprečja EU in tako 13. mesto v EU.
Cilj je povečanje avtonomije in odgovornosti JRO, ki skladno s svojim poslanstvom prispevajo pomemben delež k vzpostavitvi uspešnega raziskovalnega in inovacijskega sistema. S svojimi rezultati bodo JRO po eni strani prispevale svoj delež k temeljnemu napredku znanosti in tehnologij, po drugi strani pa k razvoju družbe in gospodarstva. Za to so potrebni troji dejavniki:
-
Povečanje mednarodne prepoznavnosti in konkurenčnosti slovenske znanosti v evropskem in svetovnem merilu
Spodbujanje temeljnih raziskav bo sledilo učinkovitemu modelu Evropskega raziskovalnega sveta (ERC), pri čemer bo namenjena posebna pozornost vzpostavitvi evropsko primerljivega sistema ocenjevanja prijav in vrednotenja rezultatov raziskovalnega dela.
-
Razlikovanje poslanstva in vloge visokošolskega sektorja in inštitutov
S povečanjem raznovrstnosti bodo JRO opredelile lastna poslanstva in strategije, v okviru katerih se bodo močneje naslonile na razvoj področij in dejavnosti, kjer so še posebno uspešne ali izkazujejo to možnost. Vsi JRO bodo razvijali temeljno znanje in sodelovanje z uporabniki, pri tem pa bodo raziskovalni inštituti slednjega močneje poudarili kakor univerze. Manjše raziskovalne inštitute, ki sredstva za delovanje pridobivajo skoraj izključno iz javnih virov, bomo povezali ali združili z univerzami na podlagi poglobljene razprave z deležniki.
-
Vzpostavitev evalvacijskega sistema raziskovalne dejavnosti JRO
Za ustrezno spremljanje delovanja raziskovalnega in inovacijskega sistema je potrebno učinkovito institucionalno vrednotenje, ki pri izdelavi končnih ugotovitev upošteva širok spekter meril. Bistvo institucionalnega vrednotenja je v neodvisnem zunanjem ocenjevanju (tuji in domači neodvisni ocenjevalci), ki ne temelji samo na kvantitativnih podatkih. Evalvacijski sistem bosta na podlagi javne razprave razvili agenciji, pristojni za raziskave in tehnološki razvoj, v sodelovanju z resornimi ministrstvi in drugimi deležniki. Evalvacijska merila bodo temeljila na vrednotenju rezultatov in učinkov v znanosti. En niz kriterijev (število objav v publikacijah z visokim faktorjem vpliva, citiranost, indeks rasti raziskovalnega dela, sodelovanje med JRO ipd.) bo namenjen merjenju znanstvene odličnosti institucije in mednarodni prepoznavnosti temeljnega raziskovalnega dela. Drug niz kriterijev pa se bo nanašal na sodelovanje z uporabniki, s čimer bomo merili družbeno relevantnost raziskovalnega dela. Skladno s poslanstvom bodo slednja merila bolj poudarjena pri vrednotenju raziskovalnih inštitutov, med drugim bodo upoštevani prihodki od licenc, število patentov pri patentnih uradih, ki opravljajo popoln preizkus, število novih podjetij, izhajajočih iz JRO, in aplikativna uspešnost JRO (poslovne povezave ali projekti JRO z uporabniki, število zaposlitev študentov, mladih raziskovalcev in raziskovalcev v razvojnih oddelkih v gospodarstvu, odstotek raziskav na prednostnih področjih slovenskih tehnoloških platform, odstotek raziskav za podporo projektom družbenega pomena in drugo).
-
Avtonomnost in odgovornost JRO za zagotovitev njihovega strateškega razvoja, skladno z nacionalnimi prednostnimi nalogami
S postopnim povečevanjem institucionalnega financiranja JRO na račun zmanjševanja/odprave programskega financiranja bomo zagotovili njihovo večjo avtonomijo in odgovornost pri oblikovanju kadrovske in razvojne/programske strategije. Pri tem mora raziskovalno-razvojna dejavnost potekati v partnerskem odnosu, v katerem JRO prevzema odgovornost do zaposlenih ter do različnih družbenih okolij, vseh svojih sistemskih delov in družbe kot celote.
Poenoteno bo institucionalno financiranje raziskovalne in razvojne dejavnosti visokošolskega sektorja in inštitutov, ki bo vključevalo dva stebra: temeljnega in razvojnega. Temeljni steber bo zagotavljal stabilnost financiranja te dejavnosti JRO, razvojni steber pa dodatno financiranje v skladu z izpolnjevanjem poslanstev institucij in doseganjem vnaprej dogovorjenih ciljev ter bo temeljil na rezultatih vrednotenja JRO.
Prenovljeno financiranje JRO bo omogočilo uresničevanje ciljev RISS ob upoštevanju njihove avtonomije, da same oblikujejo svojo institucionalno strategijo in poti za doseganje zastavljenih ciljev. Mehanizmi financiranja iz javnih sredstev bodo zasnovani tako, da omogočajo JRO samostojnejše odločanje o porabi in celostnem upravljanju sredstev, namenjenih institucionalnemu financiranju.
Poleg prehoda na institucionalno financiranje institucij pri stabilnem financiranju bomo pri projektnem financiranju raziskovalnega dela nadomestili dosedanje financiranje prek enote »raziskovalne ure« s (so)financiranjem dejanskih stroškov projektov.
Institucije bodo pridobile večjo avtonomijo pri zaposlovanju in upravljanju človeških virov, saj bodo, ob uspešnem dogovoru med udeleženci, raziskovalci posamezne institucije lahko izstopili iz plačnega sistema. Pričakujemo in želimo, da vodstva raziskovalnih institucij in zaposleni skupaj predlagajo, kako bi lahko v tem primeru uredili plačni sistem in pravice ter dolžnosti zaposlenih, pri čemer je ena od možnosti kolektivna pogodba med javnimi raziskovalnimi zavodi kot delodajalci in sindikati kot zaposlenimi. Pri tem je lahko sedanja ureditev pravic in odgovornosti izhodišče za nov sistem. Vodstva institucij in zaposleni bodo do spremembe zakonodaje predlagali spremembe delovnopravne ureditve zaposlenih. Nov plačni sistem bo enoten za visokošolske pedagoške in raziskovalne karierne poti. Tako bodo osnovne pravice in dolžnosti urejene manj togo, v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih[24].
Znanje je temeljna vrednota sodobnega sveta. Slovenska znanost je po oceni OECD v povprečju dokaj kakovostna, manjka pa ji večja stopnja odgovornosti do družbe, ki jo večinoma financira, ustrezen zakonodajni okvir, ki bo omogočal nagrajevanje nadpovprečnih, in sistem skupnih oziroma povezanih spodbud za raziskovalni sektor in podjetja. Raziskovalni in inovacijski sistem, ki omogoča družbeno vključenost in trajnosten način življenja, predvideva izpopolnitev in uporabo novega znanja v družbi, da se zagotavlja boljša kakovost življenja za vse. Posebno pozornost zahtevata upravljanje in prenos tehnologij, ki kaže na uspešnost znanstvenoraziskovalnega dela s stališča družbe, ki to raziskovalno delo financira, hkrati pa omogoča večji izkoristek na novo pridobljenega znanja v družbeno korist. Pretok znanja in dobro upravljanje intelektualne lastnine sta ključna tudi za uspešno sodelovanje med javnimi raziskovalnimi organizacijami in neposrednimi uporabniki znanja, ki vodi do novih proizvodov, procesov in storitev. Znanja s področja prenosa znanja in tehnologij so ključna za ustvarjanje visokotehnoloških podjetij, izhajajočih iz JRO, ki izkoriščajo rezultate raziskovalno-razvojne dejavnosti. Obenem netehnološki prenos znanja v družbo lahko pripomore, da je ta bolj povezana, zdrava in ustvarjalna, kakovost življenja pa večja.
V Sloveniji prenos znanja ni urejen celostno. Dejavnosti po večini temeljijo na ad hoc akcijah različnih akterjev. Največ jih je v nekaterih javnih raziskovalnih zavodih in visokošolskih zavodih, medtem ko imajo državne institucije večinoma premalo dejavno vlogo. V samostojno enoto za prenos tehnologij sta povezana dva inštituta, in sicer IJS in KI, Univerza v Mariboru je lastnica TehnoCentra, Univerza na Primorskem deluje prek Univerzitetnega inkubatorja Primorske, Univerza v Ljubljani pa v okviru Službe za raziskave, razvoj in intelektualno lastnino. Leta 2009 je bila ustanovljena neformalna slovenska mreža strokovnjakov za prenos tehnologije SI.TT. Mreženje, pretok informacij o dobrih praksah in načini urejanja v primerljivih sistemih v tujini na drugi strani omogočajo vpetost Urada za intelektualno lastnino (UIL) v projekte EPO in IJS v CERN TT Network, prav tako pa s članstvom posameznih slovenskih strokovnjakov v organizacijah ASTP, AUTM.
Za prenos znanja in tehnologij obstaja tudi ustrezna zakonodajna podlaga, saj 21. in 22. člen Zakona o izumih iz delovnega razmerja[25] opredeljuje pogoje prevzema izumov in njihovega upravljanja v javnih raziskovalnih organizacijah.
Kakovostno izvajanje dejavnosti in postopkov prenosa znanja lahko omogoči le ustrezna kadrovska podprtost in stabilnost delovnega okolja, kar moramo doseči s primernim izobraževanjem/izpopolnjevanjem, sistematičnim financiranjem dejavnosti prenosa znanja in vzpostavitvijo celostno primernega okolja (zakonodajnega in glede sprejetosti dejavnosti v družbi).
Zdajšnje stanje se izraža v tem, da je vrnitev javnega financiranja v gospodarstvo, ki to financiranje omogoča, v primerjavi z institucijami v tujini nizka. Povedano velja za sodelovanje institucij znanja s podjetji (pogodbene raziskave in raziskave za razvoj polizdelka ali prototipa) ter za licenciranje novonastalega znanja, pridobljenega z javnimi sredstvi, in ustanavljanje novih podjetij na podlagi tega znanja.
Boljši prenos znanja bomo dosegli s temi ukrepi:
-
Vzpostaviti okolje, ki bo omogočalo učinkovit prenos znanja
V takem okolju bo prenos znanja opredeljen kot eden ključnih strateških poslanstev JRO do družbe. Sistem bo spodbujal sodelovanje, zaupanje in dobro vpetost v raziskovalno sfero. Omogočeno bo pridobivanje podjetniškega znanja in kulture podjetnosti med študenti ter preprosto ustanavljanje podjetij. Urejen bo sistem pisarn za prenos tehnologij (TTO) in vzpostavljena metrika za ovrednotenje njegove učinkovitosti. Namenjen bo prenosu znanja in tehnologij iz JRO ter prenosu med JRO in posamezniki (raziskovalci, inovatorji in umetniki) ter podjetji. Utrdil in uporabil bo znanje, ki je nujno za vrednotenje idej in udejanjanje najboljših med njimi v inovacijske projekte z veliko verjetnostjo gospodarske uspešnosti. Za to bomo okrepili obstoječe dobro jedro pisarn TTO in njihovo umestitev v celovito podporno okolje ter jim zagotovili stabilno financiranje. Pri tem bo poudarek na ocenjevanju njihove uspešnosti v zvezi z doseganjem učinkov prenosa znanja in tehnologij v obliki licenc, novonastalih podjetij (število podjetij in zaposlenih), rasti prihodkov itd.
-
Vzpostaviti učinkovit sistem varstva intelektualne lastnine
Nacionalni protokol (priročnik) pri urejanju pravic intelektualne lastnine bo omogočil, da bodo podjetja seznanjena s pogoji uporabe pravic intelektualne lastnine JRO, prenos/dostop pa preprost in hiter.
-
Spodbujati kulturo patentiranja s premišljeno patentno politiko in z razvojem zakonodaje za intelektualno lastnino
To bo pospešilo smiselno pridobivanje in izkoriščanje novih patentov v akademskem, raziskovalno-razvojnem in poslovnem sektorju. Kulturo inovativnega razmišljanja je treba spodbujati na vseh ravneh izobraževanja, saj dolgoročno prinaša zaželene rezultate samo celostno boljše razumevanje pomena tega področja. Proučili bomo rešitve za vključitev deležnikov v izrabo rezultatov (porazdelitev pravic iz intelektualne lastnine med raziskovalca in raziskovalko oziroma izumitelja in izumiteljico, institucijo in posrednika pri komercializaciji).
-
Opredeliti prenos znanja kot enega ključnih strateških poslanstev JRO
Za kar najboljše delovanje sistema prenosa znanja se morajo JRO jasno zavedati pomena tega področja ter ga kot pomemben del opredeliti v svojih vizijah in strateških dokumentih.
-
Graditi odnos zaupanja in dobro vpetost v raziskovalno sfero
Za ustrezne dosežke je treba vzpostaviti zaupanje med vsemi ključnimi akterji (raziskovalno sfero in državnimi institucijami), kar omogoča primeren pretok znanja in informacij, posledično pa sinergijske učinke.
Naraščajoča globalizacija zahteva krepitev znanstveno-tehnološke odličnosti in trajnostnega razvoja. Brez povečanja znanstveno-tehnološkega sodelovanja v evropskem in svetovnem merilu ni mogoče učinkovito odgovoriti na izzive, ki presegajo meje držav in celin. Globalizacija zahteva drugačne pristope in metode na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Usklajevanje raziskovalno-razvojnih politik, instrumentov in ukrepov je na globalni mednarodni ravni postalo nujnost, ki je zavezujoča tudi za Slovenijo. Mednarodno raziskovalno-razvojno sodelovanje mora temeljiti na načelih vzajemnosti, enakopravnosti in skupne blaginje ter na ustreznem varstvu intelektualne lastnine. To sodelovanje je ključnega pomena za razvoj, delitev in razširjanje znanja po vsem svetu ter je podlaga za spodbujanje pretoka raziskovalcev in »kroženje možganov« v duhu krepitve evropskega raziskovalnega prostora in širše.
Slovenija v okvirnih programih EU za raziskave (OP) uradno sodeluje od leta 1999 in v 7. okvirnem programu po začasnih podatkih Evropske komisije (EK) za prvi dve leti predstavlja 0,9 % sodelujočih, s čimer pridobiva 0,6 % vseh razdeljenih sredstev EK, kar je relativno uspešno glede na to, da ima 0,4 % prebivalstva EU. Po drugi strani pa nas le okoli 15-odstotna stopnja uspešnosti prijaviteljev (število sodelujočih v sprejetih projektih v primerjavi s številom v prijavljenih projektih) uvršča med zadnje v EU (na 24. oziroma 25. mesto v EU-27), kar kaže na slabo pripravljenost prijav. Prav tako Slovenija ni preveč uspešna pri številu koordinatorjev projektov in sodelovanju v razpisih Evropskega raziskovalnega sveta, bolje pa sodeluje v medvladnih programih EUREKA in COST.
Dvostransko sodelovanje Slovenije na raziskovalno-razvojnem področju se je, zaradi čim večje prepoznavnosti slovenskih raziskav in razvoja v evropskem okviru in širše, pospešeno razvijalo vse od slovenske osamosvojitve. Cilj je bil čim hitrejša vključitev v EU in poglabljanje sodelovanja tudi z drugimi državami (sosednje države, države Zahodnega Balkana, razvite zunajevropske in regionalno pomembne države). Z novo strategijo želimo do leta 2020 preseči mobilnost v okviru dvostranskega sodelovanja in jo nadgraditi, zlasti s prednostnimi državami v slovenski zunanji politiki.
Slovenija začenja sodelovanje tudi v dejavnostih OECD in Evropske vesoljske agencije (ESA).
Cilj je izboljšati mednarodno sodelovanje, in sicer:
-
Povečati obseg mednarodnega večstranskega sodelovanja
Podpirali bomo odpiranje slovenskega raziskovalno-razvojnega prostora v državah članicah EU in pridruženih državah okvirnim programom EU – predvsem s sistemom nacionalnih oseb za stike (NCP) za OP EU in predstavniki v ustreznih programskih odborih pri Evropski komisiji – ki ga je treba prilagoditi spremenjenim okoliščinam. Pri razvoju ali vstopanju v nove instrumente bomo stremeli k preprostosti, preglednosti in preprečevanju podvajanja instrumentov, da bo sistem čim preprostejši za raziskovalce in poslovni sektor. S finančnimi spodbudami bomo nadalje podpirali vključevanje slovenskih raziskovalcev v evropske raziskovalne programe in mreže tako, da bodo v največjem obsegu vključevali tudi podjetja, ki razvijajo in/ali komercializirajo nova znanja.
-
Povečati obseg mednarodnega dvostranskega sodelovanja
Usmerjeno bo na sosednje države in regije, države Zahodnega Balkana in t. i. države BRIK (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska), ki postajajo nova svetovna središča raziskav in razvoja, in na druge raziskovalno komplementarne države.
Dvostransko sodelovanje z najrazvitejšimi državami sveta, kot so na primer ZDA, Koreja in Japonska, bomo nadgrajevali, sodelovanje z drugimi državami pa podpirali v skladu z interesi znanstvene sfere in zunanjepolitičnimi usmeritvami Republike Slovenije. Slovenija mora z dvostranskimi raziskovalnimi projekti in drugim sodelovanjem z državami Jugovzhodne Evrope, še zlasti Zahodnega Balkana, postati privlačna država za vrhunske raziskovalce in podjetja iz teh okolij.
Poseben poudarek bo na čezmejnem raziskovalno-razvojnem sodelovanju, ki ima najneposrednejši učinek na prenos znanja v lokalno gospodarstvo.
Iz financiranja pretežno mobilnosti bomo postopno prešli k spodbujanju raziskovalnih projektov kot prevladujoči obliki dvostranskega sodelovanja.
Nove smernice bodo zapisane v Načrtu razvoja dvostranskega mednarodnega sodelovanja RS na področju raziskav in razvoja 2012–2020. Za njegovo pripravo je odgovorno Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ki ga posreduje v sprejem Vladi RS.
Javno vlaganje v raziskave in razvoj je eden temeljnih stebrov raziskovalnega in inovacijskega sistema, saj največkrat določa njegov rezultat in je pogoj za avtonomno znanstveno delo. Za učinkovito izvajanje ciljev RISS je treba zagotoviti dolgoročno stabilno financiranje raziskovalnih in razvojnih aktivnosti. Višina zasebnih vlaganj na drugi strani ne pomeni le vhodne spremenljivke v ta sistem, ampak prav tako izraža delovanje sistema samega. Barcelonski cilj kot del lizbonske strategije v državah EU postavlja za cilj vlaganje v znanost in razvoj v višini 3 % BDP. Tretjina (1 %) teh vlaganj naj bi prišla iz javnih sredstev, dve tretjini (2 %) pa iz gospodarstva. Večina držav članic EU tega cilja še ne dosega, Slovenija bo ob trenutnih trendih cilj javnih vlaganj dosegla že do leta 2012.
Za financiranje raziskovalno-razvojne dejavnosti v Sloveniji je značilno:
-
Kljub začetni ambiciji o realizaciji Barcelonskega cilja 3 % BDP za raziskave in razvoj do leta 2010 tudi v Sloveniji je pri nas delež sredstev za raziskovalno-razvojno dejavnost leta 2008 dosegel le 1,65 % BDP ali 616,9 milijona evrov bruto domačih izdatkov. Pri tem je bil delež državnega proračuna 0,52 % BDP ali 193,1 milijona evrov, delež celotnih javnih virov (skupaj z javnimi prilivi iz tujine) pa 0,57 % BDP ali 212,9 milijona evrov[26] je Slovenija v letu 2008 namenila državnemu sektorju oz. JRZ 45,8 %, visokošolskemu sektorju oz. visokošolskim zavodom 41,2 %, sledijo poslovni sektor z 12,2 %, zasebni nepridobitni sektor z 0,7 % in tujina z 0,1 %. Številka o deležu proračunskih sredstev za RR v visokošolskem sektorju je prenizka, saj se zdaj v statističnem poročilu ne prikazuje denar, s katerim država pokriva raziskovalno delo, ki ga visokošolski učitelji opravljajo v okviru svoje redne zaposlitve. Ta denar se všteva v sredstva za pedagoško dejavnost, kar bo treba v prihodnje popraviti.
-
Sredstva za raziskave v poslovnem sektorju so, razumljivo, namenjena skoraj izključno naravoslovnim in tehniškim vedam (99 %), medtem ko je delež sredstev za te vede v raziskavah JRO 77 %, za družboslovje in humanistiko pa 23 % (podatki za 2008). Za Slovenijo je, nadalje, značilna razmeroma nizka poraba sredstev za raziskave in razvoj v storitvenem sektorju (v letu 2008 so storitvene dejavnosti porabile 16 % sredstev, porabljenih za raziskave v poslovnem sektorju, in hkrati prispevale 55 % dodane vrednosti, ustvarjene v gospodarstvu).
Za sistem financiranja raziskovalne dejavnosti v Sloveniji je značilno razmeroma veliko različnih instrumentov, kar vodi v njegovo drobljenje in zmanjšuje učinkovitost vloženih sredstev. Prav tako še nismo razvili celovitega sistema analize znanstvenih rezultatov ex-post, s čimer bi lahko merili konkretne družbene učinke raziskovalnega dela, ki ga financira država.
Cilj je izboljšati sistem javnega financiranja raziskav in inovacij. Dosegli ga bomo z:
-
večanjem sredstev za razvojno-raziskovalno dejavnost
V letu 2010 je vlada sprejela cilj, da bo Slovenija do leta 2020 dosegla skupna vlaganja javnega in zasebnega sektorja v raziskave in razvoj v višini 3 % BDP. Koalicijski sporazum 2008–2012 predvideva za to javna vlaganja v višini 1 % BDP že v letu 2012.
Svet za znanost in tehnologijo je v izhodiščih za RISS postavil ta cilj še višje – 3,6 % BDP skupnih naložb do leta 2020, od tega 1,2 % BDP javnih sredstev. V Sloveniji se bo povečal delež sredstev za raziskovalno in inovacijsko dejavnost v okviru sredstev evropske kohezijske politike v tekočem in prihodnjem programskem obdobju.
Povečanje javnega vlaganja v raziskovalno-razvojno dejavnost bomo dosegli z rastjo nacionalnih in strukturnih sredstev, namenjenih raziskovalno-razvojni dejavnosti. Delež slednjih se bo v prihodnji finančni perspektivi povečal, nacionalna, strukturna in druga evropska sredstva (npr. operativni programi) pa se bodo uporabljala sinergično. Področja in aktivnosti za razvoj raziskovalnega in inovacijskega sistema v programskem obdobju EU 2014–2020 bodo opredeljeni v Načrtu razvoja raziskovalnega in inovacijskega sistema z nacionalnimi in strukturnimi sredstvi 2014–2020. Za njegovo pripravo sta odgovorna MVZT in MG, ki ga posredujeta v sprejem Vladi RS.
-
Spodbuditi temeljne[27] raziskave
Raziskovalna politika bo podpirala temeljno raziskovanje, ki ima največji pomen za razvoj znanosti in družbeni razvoj, ter bo ob višanju javnega vlaganja vanj povečevala sredstva. Brez odlične znanosti ni možnosti za uspešno aplikativno delo in prenos v gospodarstvo, obenem pa ni dovolj le produkcija samo akademskega znanja – brez mogoče in dejanske uvedbe v gospodarstvo. Pri tem tradicionalna meja med temeljnimi in aplikativnimi raziskavami vse bolj izginja. Temeljne raziskave, ki ne bodo omejene s prioritetnimi področji, se bodo izvajale komplementarno s projekti in rednim delom na univerzah in s tem bo zagotovljen prenos odličnega znanja na prihodnje generacije.
-
Spodbujati projekte v sodelovanju z inovativnim gospodarstvom
Ob višanju vlaganja javnih sredstev za raziskave in razvoj bomo namenili dodatna sredstva spodbudam za projekte v sodelovanju z inovativnim gospodarstvom, da bi dosegli končni cilj, to je razmerje 60 : 40 v prid slednjim.
-
Povečati diverzifikacijo virov financiranja raziskovalne in inovacijske dejavnosti in v tem okviru zagotoviti okolje za razvoj donatorstva, ki je čedalje pomembnejši zasebni vir financiranja
Pospeševali bomo donatorstvo v znanost in raziskovanje med drugim z davčnimi olajšavami. Dolgoročni razvoj donatorstva je nujen zaradi boljše povezanosti raziskovalne dejavnosti z družbo in posledično izboljšanim položajem (ugledom) raziskovalcev in inovatorjev v družbi. Ključni pogoj za donatorstvo je zaupanje v znanost, ki je katalizator razvoja in vzpostavljanja kreativne, na znanju temelječe družbe. Glede na to, da je segment donatorstva v razvitih državah pomemben vir sofinanciranja raziskovalnih aktivnosti, je cilj RISS spodbuditi dolgoročni razvoj tega segmenta v družbi tudi z davčnimi olajšavami, pri čemer gre za trajen proces, ki ima veliko daljši horizont, kot ga ima predvidoma trenutna finančna kriza.
-
Spodbuditi vlaganje v raziskovalno-razvojno dejavnost v poslovnem sektorju
Posebno pozornost je treba posvetiti vlaganju v raziskovalno-razvojna gospodarstva. Za spodbujanje tega vlaganja so izjemno pomembni podporni ukrepi države, kot so celoviti viri financiranja za razvoj proizvodov, procesov in storitev, davčne olajšave za vlaganje v raziskave in razvoj ter razvoj trga. Ukrepi za spodbujanje vlaganja v raziskovalno-razvojna gospodarstva so podrobneje opredeljeni v poglavju 5.1.
Naraščajoča vpetost raziskav in inovacij v družbeno okolje ter reševanje temeljnih družbenih problemov in vprašanj, skupaj s težavnostjo ocenjevanja posledic raziskovalno-razvojne dejavnosti na življenje ljudi in na okolje, ustvarjata vedno večjo potrebo po etični ozaveščenosti raziskovalcev. Hkrati pa raziskovalni poklic zahteva trdno celotnost in poudarjen čut za odgovornost, saj se še zlasti v majhnem prostoru, kot je slovenski, velikokrat znajdejo v položajih, ki bi jih bilo mogoče razumeti kot nasprotje interesov ali pa bi lahko škodili ugledu raziskovalne ustanove in raziskovalnega poklica na splošno.
V Sloveniji se z vprašanji etike v raziskavah ukvarjata Komisija RS za medicinsko etiko, ki je neodvisno telo, in Etična komisija za poskuse na živalih, ki deluje na Ministrstvu za gozdarstvo, kmetijstvo in prehrano. Komisija RS za medicinsko etiko ima dolgo tradicijo, je ena najstarejših nacionalnih etičnih komisij na svetu in je prispevala svoj delež tudi k oblikovanju evropskih etičnih standardov za biomedicinske raziskave na človeku. Sem se prištevata Oviedska konvencija Sveta Evrope o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino in Dodatni protokol o biomedicinskih raziskavah k Oviedski konvenciji. Oba sta pravno-etična instrumenta z zakonsko močjo, Slovenija ju je ratificirala med prvimi državami in sta, kar zadeva etiko raziskav na človeku, neposredno uporabna v praksi. Slovenija ima nekatere posebne vidike urejene v posameznih zakonih, na primer raziskave na človeških zarodkih, ravnanje s človeškimi celicami in tkivi ter drugo. Sicer pa sprotno sledi razvoju etike v biomedicini in še naprej sodeluje pri izdelavi mednarodnih standardov, npr. smernic za etično ocenjevanje raziskav.
Deloma še odprt pa je etični nadzor nad raziskavami na drugih področjih, na primer v družboslovju, kjer se prav tako lahko kršijo pravice ljudi, vključenih v raziskave. S hitrim razvojem znanosti in uporabe njenih dosežkov je vse izrazitejša potreba po etičnem ocenjevanju vseh znanstvenih projektov kot pogoju za začetek dela. To velja tudi za področja, na katerih je verjetnost neposrednih kršitev človekovih pravic in etičnih norm na videz majhna. Upoštevati je treba tudi možnost t. i. dvojne rabe dosežkov. Tu gre lahko za nepredvideno zlorabo – izdelavo novega orožja ali sredstev za zločinsko ali teroristično dejavnost, nesprejemljive posege v korist posameznika in družbe. Skladno s tendencami v razvitem svetu bo smiselno proučiti tudi etični nadzor nad objavljanjem, ki ne sme prizadeti svobode znanosti in svobode širjenja njenih rezultatov. Vsekakor bo treba dopolnjevati zakonodajo in pravno ureditev skladno z razvojem po svetu. Poleg tega bo pomembno sprejeti kodekse moralne integritete in dobre prakse v znanosti, ki bodo podlaga za oblikovanje takih kodeksov tudi v vseh znanstvenih ustanovah.
Cilj je zagotoviti visoko raven etičnosti raziskovalcev pri delu in navzven.
-
Za ocenjevanje etičnosti raziskav zunaj biomedicine se kažejo potrebe po novih neodvisnih področnih komisijah za raziskovalno etiko. V sodelovanju z vsemi deležniki bomo pripravili sistemsko institucionalno ureditev obravnave etičnih vprašanj v znanosti na vseh pomembnih področjih po zgledu držav Evropske unije.
- Sprejeti bo treba nacionalni kodeks etike in poštenja ter dobre prakse v znanosti. Na njem lahko temeljijo kodeksi posameznih raziskovalnih ustanov.
- Vzpostaviti je treba častno razsodišče za znanstveno področje.
[24] Uradni list RS, št. 42/2002, 79/2006 - ZZZPB-F, 46/2007 Odl.US: U-I-45/07, Up-249/06-22, 103/2007, 45/2008-ZArbit, 83/2009 Odl.US: U-I-284/06-26
[25] Uradni list RS št.15/2007 - uradno prečiščeno besedilo.
[26] Ta agregat zajema vsa sredstva, ki jih nacionalni državni proračun nameni za raziskave in razvoj, ne glede na to, kje se porabijo (torej tudi odlive v tujino), kazalnik barcelonskega cilja pa zajema vsa sredstva za raziskave in razvoj, ki se porabijo v državi, ne glede na to, od kod pridejo (torej tudi prilive iz tujine).
[27] Izraz temeljne raziskave povsod v dokumentu zajema temeljne in pionirske raziskave.