Spremne misli

Mag. Franci Pivec, predsednik Sveta RS za visoko šolstvo

Svet RS za visoko šolstvo je eden od mnogih, ki so obravnavali osnutek Nacionalnega programa visokega šolstva 2011–2020 in o njem pripravili mnenje. Svet je sredi lanskega leta podprl izhodišča za ta nacionalni program. Pri tem je sicer poudaril vrsto odprtih vprašanj o strukturi visokega šolstva, statusu zaposlenih in vodenju visokošolskih zavodov, vendar je soglašal z nujnostjo daljše – desetletne – projekcije razvoja in potrebnostjo preseganja deklarativnosti dokumenta v smeri zavez o konkretnih ukrepih. Gospodarska kriza je le še krepila prepričanje, da je visoko šolstvo strateškega pomena za državo in naložba v premagovanje krize. V tem smislu je Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 najtesneje povezan z Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije, zato smo organizirali skupne obravnave s Svetom za znanost in tehnologijo RS.

Visoko šolstvo vstopa v enoten evropski izobraževalni prostor, v katerem se mora spoprijeti z bistveno večjim odlivom naših študentov v tujino in si prizadevati za pritegnitev tujih študentov na naše univerze in visoke šole. Konkurenčnost si je mogoče zagotoviti z učinkovito organiziranostjo visokošolskega sistema, sodobnimi programi in odličnimi kadri. Vse to pa terja spremembe v okolju, od zakonodaje do ekonomskih okvirov delovanja visokega šolstva. Brez tega ni jamstev, da bo Slovenija leta 2020 še imela lastno visokošolsko hrbtenico, kar je najresnejša grožnja neodvisnemu razvoju države in možnosti, da se prihajajoče generacije vključijo vanj s svojimi najboljšimi zmogljivostmi. Slepa obramba obstoječega stanja zanesljivo ni prava strategija za prihajajoče izzive časa.

Delež raziskovalcev, zaposlenih v visokem šolstvu, je med najvišjimi v Evropi, delež javnih raziskovalnih sredstev za visoko šolstvo pa med najnižjimi. Ob teh "škarjah" dobimo sicer zelo veliko znanstvenih člankov, bistveno skromnejša pa je uporaba izvirnega znanja v razvoju. Zaradi tega je vzpostavitev odzivnega raziskovalnega in inovacijskega sistema, ki ga napoveduje Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije in bo zahteval preureditev razmerij med visokošolskimi in raziskovalnimi organizacijami, nesporen skupni interes raziskovalnega in visokošolskega področja.

Ob končnem odločanju o obeh nacionalnih programih ne bi smeli niti za trenutek pozabiti, da gre za ključne strateške usmeritve, in naj so trenutne razmere še tako obremenilne, jih je treba preseči in se osredotočiti na Slovenijo, ki bo sposobna živeti od lastne pameti.