Predgovor k Nacionalnemu programu visokega šolstva 2011 – 2020
Nazaj     Naprej

Predgovor k Nacionalnemu programu visokega šolstva 2011 – 2020[*]

Nacionalni program visokega šolstva 2011- 2020 prinaša vizijo slovenskega visokošolskega prostora v letu 2020 in opredeljuje ukrepe, ki so potrebni za dosego te ideje. Upošteva nove razmere na področju visokega šolstva, ki je danes globalno v različnih razsežnostih. Ne samo povečanje števila študentov, institucij, študijskih programov, nova pričakovanja družbe do visokega šolstva, temveč tudi vse večje razumevanje visokega šolstva kot storitve, prisotnost privatizacije in globalna kompetitivnost predstavljajo novo realnost tudi za slovenske visokošolske institucije. Privlačnost visokega šolstva se razume kot cilj in sredstvo za višjo kakovost ter nenazadnje v veliko državah tudi kot način preživetja univerz. Neodzivnost, zaprtost univerz in odvisnost od povečanih javnih sredstev – tega danes skorajda ni več in v prihodnosti ne bo več mogoče.

Tudi slovensko visoko šolstvo se je v zadnjih letih soočalo z mnogimi izzivi, na primer: premalo visokošolskega osebja, neustrezni prostori in oprema na nekaterih študijskih programih, visok odstotek študentov, ki študija ne zaključijo, nizka raven internacionalizacije, premalo mednarodnega sodelovanja, neobstoj agencije za kakovost.

Tako je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v letih 2009 in 2010 že pripravilo najnujnejše spremembe za izboljšanje kakovosti visokošolskega sistema. V letu 2009 je bila spremenjena visokošolska zakonodaja, ki je omogočila ustanovitev Nacionalne agencije za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu v letu 2010, katere delovanje je skladno z evropskimi standardi in smernicami. V letu 2010 je bil spremenjen sistem financiranja visokega šolstva tako, da se usmerja na kakovost in doseganje ciljev in ne več na številčnost vpisanih študentov. Prav tako je bila pripravljena Inovativna shema za sofinanciranje doktorskega študija, ki se za razliko od prejšnjega sofinanciranja usmerja na študenta, nudi vso potrebno finančno podporo za doktorski študij in povečuje avtonomijo univerz pri izbiri študentov prejemnikov financiranja. Med leti 2008 in 2011 smo povečali sredstva za visoko šolstvo kar za 22,7 odstotka. V teku pa je projekt eVisoko šolstvo, ki bo zagotavljalo transparentnost sistema in onemogočalo njegove zlorabe v prihodnosti.

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je začelo z javnim posvetovanjem o razvoju slovenskega visokega šolstva že januarja 2010. Svoje razmisleke je prispevalo štirinajst ekspertov (dr. Iztok Arčon, dr. Mara Cotič, dr. Franc Forstnerič, dr. Janko Jamnik, dr. Roman Jerala, dr. Manja Klemenčič, dr. Zdenko Kodelja, dr. Alojz Kralj, dr. Janek Musek, dr. Igor Muševič, mag. Franci Pivec, dr. Dušan Radonjič, dr. Branko Stanovnik, dr. Pavel Zgaga), odzvala pa se je tudi vrsta drugih posameznikov in akterjev. To posvetovanje je prispevalo k pripravi visokošolskih sprememb in oblikovanju predloga Nacionalnega programa visokega šolstva 2011 – 2020. Poleg tega je predlog nastal tudi na podlagi izhodišč, ki jih je sprejel Svet RS za visoko šolstvo ter študij in analiz s področja visokega šolstva. Od jeseni 2010 je potekala široka javna razprava o predlogu, ki je trajala več kot pol leta in je vključevala vse visokošolske deležnike, nacionalne svete in druga posvetovalna telesa. Takšna razprava in sprotno prilagajanje teksta sta pripomogla k visoki javni podpori in soglasju visokošolskih deležnikov o pričujočem Nacionalnem programu visokega šolstva 2011 – 2020.

Poglavitne značilnosti novega strateškega dokumenta:

  1. Prenovljena opredelitev visokošolskih institucij in strukture študija

    • vsebinska, izvedbena in organizacijska ločenost univerzitetnih in strokovnih študijskih programov, novi programi se bodo akreditirali ločeno od leta 2013, obstoječi najkasneje od leta 2019 (ukrep 2)
    • nova opredelitev pogojev za ustanovitev in delovanje univerze ter drugih vrst visokošolskih institucij (ukrep 1)
    • nova opredelitev pomena študijskih stopenj in sprememba izobrazbene zahteve za zaposlitev v javni upravi (ukrepi 8, 9 in 10)
    • sprememba izrednega študija v delni študij, ki bo znašal od 30 do 45 ECTS na leto in na javnih in koncesioniranih visokošolskih institucijah ne bo plačljiv (ukrep 11)

  2. Okrepljena institucionalna avtonomija

    • ureditev kadrovskega področja tako, da država ne bo regulirala delovne obremenitve; sprememba sistema habilitacij preko zmanjšanja področij in deregulacije (ukrep 6)
    • visokošolske institucije bodo same določale selekcijske mehanizme za izbiro študentov na podiplomski študij in prilagoditev postopkov za dodiplomski študij (ukrep 12)
    • prehod od programske k institucionalni akreditaciji (ukrep 22)
    • olajšanje postopkov za pripravo in spreminjanje študijskih programov (ukrep 23)
    • oblikovanje možnosti, da bodo zaposleni lahko izstopili iz plačnega sistema javnih uslužbencev

  3. Izboljšanje medinstitucionalnega in medsektorskega sodelovanja

    • povečano sodelovanje med visokošolskimi institucijami in raziskovalnimi inštituti s prehajanjem kadrov, enotnim plačnim sistemom in združitev manjših javnih raziskovalnih organizacij, ki se financirajo skoraj izključno z javnimi sredstvi, z univerzami (ukrep 4)
    • povečano sodelovanje visokošolskega sistema z gospodarstvom in prenos znanja (ukrep 5)

  4. Financiranje

    • nov sistem financiranja, ki bo temeljil na doseganju ciljev in kakovosti (ukrep 13)[1]
    • nov razvojni steber financiranja za podporo internacionalizaciji, diverzifikaciji, socialni dimenziji in kakovosti v višini 20 % dosedanjih sredstev (ukrep 13)
    • povečanje javnih sredstev za terciarno izobraževanje na 2,0 % BDP do leta 2020

  5. Izboljšanje kakovosti

    • povečanje števila pedagoškega osebja (ukrep 25)
    • izboljšanje prostorskih razmer in opremljenosti institucij s finančno podporo v višini 80 milijonov EUR (ukrep 26)
    • NAKVIS postane član ENQA in se vpiše v EQAR (ukrep 21)
    • sistemska, strokovna in konstantna pedagoška podpora osebju (ukrep 24)
       
       
       
       
       

  6. Internacionalizacija

    • odstranitev administrativnih in ostalih ovir za mobilnost osebja in študentov ter finančna podpora mobilnosti (ukrep 31, 32)
    • oblikovanje ukrepov za pritegnitev najboljših tujih strokovnjakov (ukrep 34)
    • omogočanje poučevanja v tujih jezikih (ukrep 36)

  7. Socialna razsežnost

    • financiranje študija kadarkoli v življenju za vse, ki si želijo in so sposobni študirati (ukrep 39)
    • vračanje šolnine ob neuspešnem študiju na 2. in 3. študijski stopnji, ko posameznik doseže določeno raven dohodka (ukrep 41)

                                                                                                                                   Janja Komljenovič

 


[*] Predlog Nacionalnega programa visokega šolstva 2011–2020 je pripravilo Ministrstvo za visoko šolstvo znanost in tehnologijo s sodelovanjem Direktorata za visoko šolstvo, Direktorata za znanost in tehnologijo in Kabineta ministra. V času celotne priprave se je ministrstvo posvetovalo z eksperti na področju visokega šolstva ter Svetom RS za visoko šolstvo in Svetom za znanost in tehnologijo RS. Natančnejša navedba sodelujočih je zapisana v programu. Pripravo je koordinirala Janja Komljenovič, svetovalka v Kabinetu ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

[1] Zasnova novega sistema financiranja je nastala že v letu 2010 in je podana v novi Uredbi o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov (Ur.l. RS, št. 7/11), katere pripravo in usklajevanje je vodil dr. József Györkös, državni sekretar na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo.

Nazaj     Naprej
9.   Domov  Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020