Prof. dr. Oto Luthar, predsednik Kooordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije, direktor Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Čeprav raziskovalna in inovacijska strategija ter nacionalni program visokega šolstva v svoji končni podobi precej odstopata od prvotnih zamisli, brez dvoma presegata vse podobne dokumente v samostojni Sloveniji. Če smo se pred iztekom prejšnjega nacionalnega razvojno-raziskovalnega programa vsi zavzemali za kratek in jedrnat usmeritveni dokument, sta nastali obsežni in ponekod precej podrobno razčlenjeni strategiji razvoja na področju raziskovanja in visokošolskega izobraževanja.

Še več, dokumenta ponujata oboje; v uvodnem delu vsakega poglavja, ki obravnava ključna razvojna vprašanja, se srečujemo s poudarjeno stvarno analizo stanja, zaradi česar predlogi, ki sledijo, delujejo kot bolj ali manj logični odgovor na vsakokratni razvojni izziv, predstavljen v uvodu.

Čeprav v posameznih primerih predlogi ne ponujajo najbolj prepričljivih in v celoti izvedljivih rešitev in čeprav dokumenta nista v celoti uravnotežena, skupaj in vsak zase pomenita prvi resen strateški razvojni načrt visokega šolstva in znanosti v samostojni Sloveniji. Dodana vrednost je tudi dolgo pričakovan in zato nadvse pomemben odmik od splošnosti in plakativnosti, ki sta usodno zaznamovali vse podobne dokumente do zdaj.

Od vseh prejšnjih pa se najnovejša strateška dokumenta razlikujeta tudi po trajanju. Namesto za običajno petletno obdobje ponujata scenarij za celih deset let, hkrati pa na vsakem koraku samokritično opozarjata na sprotno samorefleksijo, dopolnjevanje, reevalvacijo in zato svoje uporabnike silita še k dodatnemu razmišljanju.