Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Aktualni izzivi naše dobe zahtevajo nove strateške razmisleke o šolstvu, pa tudi znanosti. Oba dokumenta zato prihajata povsem v pravem času. Spremenjene razmere in še posebej pričakovane spremembe v prihodnosti spreminjajo tudi cilje, notranja razmerja, deloma celo instrumentarij, ki je na razpolago visokošolski in znanstveno-raziskovalni ter inovacijski politiki. Vse to se je pokazalo v dolgi javni razpravi, v kateri je sodelovalo veliko strokovnjakov.

Na visokošolskem področju akademija podpira skrb za kakovost študija in internacionalizacijo univerz, pa tudi za ohranitev njihove neodvisnosti. Pričakuje, da se bodo odpravljale slabosti bolonjske reforme, med njimi pretirano zgodnja specializacija na škodo splošne izobrazbe, prenizka merila kakovosti doseženega znanja in spodbujanje količine na račun kakovosti. Univerza naj okrepi svojo podporo srednješolskemu izobraževanju, kar bo pomembno izboljšalo podlago in pripravljenost novincev za fakultetni študij. Univerze naj bi – skladno s priporočili zvez evropskih akademij – pomagale šolam prenoviti in okrepiti pouk naravoslovja, ki ima velik pomen za razvoj kritičnega, znanstvenega načina mišljenja in skupaj s humanistično vzgojo oblikuje ustvarjalnega razumnika, občutljivega za vrednote. Prav od naravoslovnih ved si obetamo tudi vse pomembnejši delež pri reševanju eksistenčnih težav gospodarstva.

Na področju znanstvene politike se je akademija z zadovoljstvom seznanila z načrtovanim povečanjem finančnega vlaganja v raziskovalno delo, pa tudi z zagotovili, da se podpora temeljnim raziskavam ne bo zmanjšala. Ta del znanosti je ključen za napredek teoretičnega, pa tudi praktičnega znanja, za uporabne raziskave in razvoj novih tehnologij ter inovacij. Svojo vlogo pa lahko opravi le ob ohranitvi neodvisnosti. Izkušnje kažejo, da je znanstvenikom treba pustiti svobodo, da izbirajo, kaj bodo raziskovali in kako. Poseben status pa morajo obdržati nacionalne vede, kot je preučevanje naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda. V znanstveni politiki nasploh je nujno treba uveljaviti bolj decentralizirano odločanje, seveda povezano z odgovornostjo.

V obeh strategijah se akademiji zdi ključnega pomena skrb za etiko. Že v srednjih šolah je treba mladostnikom privzgojiti primeren odnos do znanja kot vrednote. Visoko šolstvo mora poskrbeti za pouk v poslovni etiki. Na podiplomski ravni pa je treba uvesti tečaje iz etike in filozofije znanosti. Poskrbeti je treba za brezhibno etiko znanstvenega raziskovanja; vsi projekti naj bi si pred začetkom pridobili etično oceno. Zagotoviti je treba tudi moralno integriteto raziskovalcev in dobro znanstveno prakso. Vzpostaviti je treba častna razsodišča za spore in prestopke na tem področju.

Desetletje je za načrtovanje znanstvene in visokošolske politike v današnjem razgibanem času dolga doba. Visokošolska in znanstvena srenja pričakujeta, da se bosta strategiji uresničevali s prožnostjo in prilagoditvami, ki se bodo pokazale za potrebne.