Alenka Avberšek, izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije

Razvojna in inovacijska strategija Slovenije je drugačna od večine do zdaj napisanih strategij. Je zgledna po načinu priprave, viziji in bolj ali manj konkretnih ukrepih, usmerjenih v inovacije, dvig produktivnosti gospodarstva, vzvode za več sinergije med znanostjo v javnih raziskovalnih organizacijah in univerzah ter z gospodarstvom. Ima možnosti in mehanizme, da bi bila lahko zgledna tudi po doseženem, če se bo izvajala.

V njeno pripravo smo bili v primerjavi s pripravo iztekajočega se nacionalnega raziskovalno-razvojnega programa vključeni tudi gospodarstveniki, ne le deležniki iz razvojno-raziskovalnega okolja in univerz. Nastajala je v široki razpravi, nemalokrat nasprotujočih si stališč in izhodišč članov Sveta za znanost in tehnologijo ter poznejše javne razprave. Predstavniki gospodarstva smo pri tem vedno s poudarjenim spoštovanjem do znanosti zagovarjali nujnost oblikovanja nove razvojno-raziskovalne politike, ki bo znanosti in znanju dala pravo mesto v družbi. Sem spada, kot smo zapisali v publikaciji 3 resnice in 7 potez za tehnološki preboj Slovenije, GZS, julij 2008, tako vidna podpora mednarodno razpoznavni temeljni znanosti kot uveljavitvi uporabne znanosti in raziskav v tesni povezavi z gospodarstvom, v tehnoloških in netehnoloških inovacijah na trgu, v okolju in družbi.

Naš namen ni bil in ni ustavljati delovanje in razvoj temeljnih znanosti, ampak zagotoviti postopen preskok v ustvarjalnejšo družbo in učinke inovacij na trgu. Za to pa niso dovolj le zaželene spremembe, ampak konkretni finančni in organizacijski vzvodi, s katerimi morajo pridobiti znanost in gospodarstvo ter celotna družba.

Tudi v gospodarstvu se zavedamo, da bi spremembe, opredeljene v raziskovalni in inovacijski strategiji ter nacionalnem programu visokega šolstva, bistveno posegle v dosedanji sistem in organiziranost javnih raziskovalnih organizacij in univerz ter da zato vzbujajo dvom, da bo sistem deloval enako ali celo bolje kot do zdaj. Prav zato so pred politiko in znanostjo ter gospodarstvom koraki, za razvoj Slovenije lahko tudi usodni, če se bodo ustavili na začetku ali sredi poti.

Pričakujemo, da bodo sledili časovnici, ki bo upoštevala nujnost hitrih sprememb, a tudi čas za prilagoditev nanje. Prav zato mora najprej politika izvesti v raziskovalni in inovacijski strategiji nakazane spremembe financiranja razvojno-raziskovalnega področja, zagotoviti stabilno financiranje opredeljenega deleža za javne raziskovalne organizacije in univerze, preostali del pa vezati na državne razvojne prednostne naloge in sovlaganja zasebnega sektorja. Jasno mora zahtevati odgovornost in nadzor nad izvajanjem ukrepov. Politika mora odpreti pot za dejansko neodvisnost, pa tudi večjo strokovno in poslovno odgovornost javnih raziskovalnih organizacij in univerz. S tem bodo za vključevanje v skupne razvojne projekte dane prave spodbude tudi gospodarstvu.

Vse navedeno nikakor ne pomeni, da gospodarstvo prevzema znanost, kot to raziskovalni in inovacijski strategiji očitajo njeni nasprotniki. Nasprotno – to je izziv za vse deležnike, tudi za Javno agencijo za raziskovalno dejavnost RS in prenovo Tehnološke agencije Slovenije. Zlasti ta mora za izvajanje ukrepov raziskovalne in inovacijske strategije prerasti v strokovno, neodvisno ustanovo za usmerjanje in izvajanje politike inovativnosti, da bo oblikovala mehanizme za povezovanje in pretok znanja med javnimi raziskovalnimi organizacijami in gospodarstvom. Zagotovo pa bo pri preseganju dosedanjih praks nesodelovanja in delovanja drug mimo drugega dejavna tudi GZS.